STROŠKI POTOVANJA

• Letalska karta (Ryanair; Treviso – Cagliari): 54 €
• Ljubljana – Benetke povratna karta (Nomago): 18 €
• 10 nočitev (Airbnb): 170 €/osebo
• Rent a car – 7 dni: 270 € (135€ na osebo)
• Bencin: 114 € (57€/osebo)
• Hrana (Eurospin), pijačke, vstopnine, parkingi: cca. 310 € (155€/osebo)

11 dnevno potovanje po celotni Sardiniji: 589 €/ osebo 

Št. prevoženih kilometrov: 1300 km

Datum potovanja:  18. 9. 18 – 28. 9. 18

OBISKANO

Obiskana mesta: Cagliari, Tharros, Oristano, Bosa, Alghero, Sassari, Castelsardo, Olbia, Jerzu

Obiskane plaže: Spiaggia de Chia (Su Giudeu, Sa Colonia), Porto Pino, Delle Dune, Spiaggia di is Arutas, Spiaggia di Capo San Marco, del Lido, delle Bombarde, La Pelosa, Isola Rossa, La Cinta

Ostale znamenitosti: Torre Di Chia, Parco Archeologico, Neptunova jama – panoramski ogled, Capo Testa, Cascata Rio Pitrisconi

OPIS POTI PO DNEVIH

1. DAN (18. 9. 18 – PRIHOD V CAGLIARI)

• Na letališče v CAGLIARI sva z Dominikom prispela okrog 14.00. Na najino nesrečo je deževalo, na najino srečo pa sva na letališču spoznala odlično družbo, ki nama je ponudila prevoz do apartmaja – hvala Aida in Gašper. Po prihodu v apartma sva se udobno namestila, odšla v trgovino ter nakupila hrano in pijačo, nato pa si po dolgem dnevu skuhala zasluženo kosilo. Zvečer sva se z mestnim prevozom odpravila v center mesta (cca. 15 min vožnje).

• Zanimivo je to, da se karte za mestni prevoz kupi kar v okrepčevalnici oz. baru. Avtomati na postajah ne delujejo.

• Sledilo je kratko raziskovanje centra mesta, ki naju ni ravno prepričalo, mogoče zato, ker je bilo zelo mirno, pusto ter hkrati tudi deževno. Večer se je končal v baru Hop Corner na top pivi in cocktailu, seveda z najboljšo družbo (zanimivost: piva in cocktail staneta isto – 6 €). Natakar je bil zelo prijazen in vljuden. Večkrat je prišel do nas in nas vprašal, ali je vse »ok«.

2. DAN (19. 9. 18 – OBISK PLAŽE CHIA – SU GIUDEU IN SA COLONIA TER STOLPA TORRE DI CHIA)

• Po kar dolgem spancu, sta naju Aida in Gašper pobrala pred stanovanjem okrog 11.00. Odpravili smo se do CHIE. Vožnja iz Cagliarija je trajala dobro uro. Po prihodu smo parkirali avto (cena celodnevnega parkinga – 5 €), nato pa se odpravili na bližnjo plažo SU GIUDEU. Plaža je bila čudovita, voda zelo čista, pred nami pa sta se razprostirala dva majhna otočka ISOLA SU GIUDEU, do katerih sta potem pogumna fanta odplavala in se gor povzpela.

OPOZORILO: Kljub temu, da se vam zdi, da sonce (septembra) sploh ni močno, saj vetrič prijetno pihlja, se močno motite. Namažite se s kremo, da ne boste domov prišli s hudimi opeklinami, tako kot jaz.

• Po več urnem poležavanju na plaži smo se odpravili naprej – po hrano, saj smo bili že zelo lačni. Ustavili smo se v pizzeriji, ki ni imela pic. Nadaljevali smo naprej do okrepčevalnice, ki je na plakatih oglaševala pice, vendar jih ravno tako niso imeli. Imeli pa so pivo in ledeno kavo, ki je na kratko zapolnila naše lačne trebuščke. Trgovine s hrano tudi nismo našli, zato svetujem, da hrano vzamete s seboj, če greste za cel dan na neko oddaljeno zakotno plažo.

• Po neuspešnem iskanju hrane smo se povzpeli do vhoda na TORRE DI CHIA, ki je bil zaprt za ogled, sicer pa je cena, da se povzpnete na stolp kar 3,5 €.  Po tem smo se spustili do naslednje plaže – SA COLONIA. Spet zelo lepa plaža, polna čudovitih školjk, ki sem jih zbirala, toda na koncu ugotovila, da na letalo ne smeš niti pod razno vzeti peska ali pa školjk, saj je to kaznivo dejanje. Kazni znašajo celo do 3000 €, zaradi česar nisem želela tvegati.

Ko se je celodnevno poležavanje na plaži končalo, je sledila vožnja do Cagliarija (1 h), nato pa kuhanje slastne študentske večerje – špageti z bolognese omako. Večer se je zaradi pomanjkanja energije hitro zaključil.

3. DAN (20. 9. 18 – CELODNEVNA MISIJA – RENT A CAR)

• Ker sva avto najela šele 20. 9. ob 15.30, sva se odpravila do letališča. Med potjo sva doživela marsikaj. Najin cilj (letališče) sva vnesla v Google zemljevid, ki nama je naročil, da najprej hodiva 25 min, nato pa, da ujameva avtobus, ki naj bi naju zapeljal do letališča. Ker sva najin avtobus zamudila, sva šla na prvega, ki je prišel mimo. Po parih postajah, naju je avtobus odložil SREDI hitre ceste. Nikjer ni bilo nobenega pločnika, sprehajališča, kakršne koli potke. Nič nama ni bilo jasno, zato sva začela spraševati voznika, kako lahko prideva do letališča. Seveda, nihče ni znal govoriti angleško, vendar so vsi bili pripravljeni pomagati. Voznik je kar stal na postajališču in nama želel razložiti, kam morava iti, nato pa so še ostali potniki skušali pomagati z rokami in mimiko.

• Po lazenju v hribček, skakanju čez ograjo in po 2 km hoje ob (zelo) hitri cesti, sva prispela do letališča. Trajanje poti: 1,5 h. Končno sva najela Fiat Pandico (Sardinya Autonoleggio; kreditna kartica ni potrebna) in se veselo odpravila domov. No, vsaj najem avta je potekal brez problemov.

• Ker nama je hoja do letališča pobrala vso energijo, sva večer zaključila ob prijetnem druženju z Aido in Gašperjem. Vedela sva, da naju naslednjih 7 dni čaka precej hiter tempo, saj sva želela videti veliko znamenitosti.

4. DAN (21. 9. 18 – PORTO PINO IN SPIAGGIA DELLE DUNE, ORISTANO)

Po treh prijetnih dneh v Cagliariju, sva zapustila apartma in se odpravila proti zahodu otoka.

• Pot naju je vodila najprej do Porto Pina, kjer naredila postanek. Parking je stal okrog 2,5 € za polovico dneva. Prišla sva do plaže PORTO PINO, ki pa naju ni ravno navdušila. Odločila sva se, da greva peš do plaže DELLE DUNE, kar pa ni bila najbolj brihtna ideja, saj je hoja trajala slabo uro v eno smer, toda plaža je bila čudovita, tako da se je splačalo hoditi toliko časa. Želela sva oditi nekoliko bolj globoko v notranjost plaže, na kar je obalni stražar začel piskati na piščalko. Očitno je hoja v notranjost prepovedana. Kljub zelo umazanem vhodu v vodo in temu, da se prav nihče ni kopal, sva se vseeno odločila za osvežitev v vodi. Po poležavanju na plaži, sva se odpravila nazaj proti avtu ter odrinila na zahod otoka, proti ORISTANU.

• Sicer sva se želela ustaviti še pri templju TEMPIO DI ANTAS, vendar se nama časovno ne bi izšlo, saj sva imela check in ob 20.00. Ko sva prispela v apartma, sva bila nekoliko presenečena, saj sva izvedela, da bova dva dni preživela kar z parom, ki je oddajal apartma. V bistvu je edini privaten prostor bil (katastrofalna) soba, tako da smo si ostale prostore delili z lastnikoma ter z dvema mačkami. No, naj omenim še to, da so nam družbo delali tudi številni komarji ter prikupen gecko, ki se je na neznan način priplazil v sobo. Kljub temu, je bivanje pri paru bilo doživetje, saj sva le na takšen način lahko začutila pravo sardinsko kulturo, in sicer med pogovori z gostiteljema, pitjem jutranje kavice ter obešanjem perila na simpatičnem dvorišču.

• Po namestitvi je sledil sprehod po Oristanu, ki je zelo prikupno ter varno mestece. Ogledala sva si trdnjavo ST. CHRISTOPOROS ter ob sprehodu začutila utrip mesta. Domačini so prijazni ter uživajo v druženju na ulicah v poznih večernih urah.

5. DAN (22. 9. 18 – SPIAGGIA DI IS ARUTAS, MESTO THARROS IN SPIAGGIA DI CAPO SAN MARCO, ORISTANO)

• Sledil je odhod na unikatno plažo, na kateri je bilo polno majhnih kamenčkov različnih barv – IS ARUTAS. Lepa, mirna, posebna plaža. Definitivno priporočam obisk.

• Po 3 urnem poležavanju na plaži in uživanju v tišini, je sledil odhod proti antičnemu mestu THARROS, ki so ga Feničani ustanovili kar v 8. st. pr.n.št., kmalu za tem pa je zaradi odlične lege Tharros postal pomembno pristanišče, ki je cvetelo tudi v rimskih časih. Parkingi so načeloma precej dragi – okrog 3,5 €, vendar sva parkirala nekoliko nižje od glavne znamenitosti, tako da je bil parking zastonj. Sledil je sprehod po čudovitih potkah in ogled (samo skozi ograjo) dveh belih stebrov ter ostalih antičnih ostankov.

• Namesto plačevanja vstopnine za ogled arheoloških ostankov, sva se raje odpravila do plaže CAPO SAN MARCO. Že na vhodu v plažo je bilo postavljeno opozorilo, da je kopanje dovoljeno na lastno odgovornost, in sicer zaradi ogromnih valov. Prav tako je bilo odsvetovano, da se gre v vodo globlje od 1,6 m. Tudi tam sva se kopala, valovi so pa seveda imeli svoj čar.

• Po tem ko so naju valovi utrudili, sta želodčka začela kruliti. Odločila sva se, da poskusiva kako dobro italijansko pico. Gostiteljica nama je priporočila pizzerijo Zia Berta, zato sva tja tudi odšla, kar je bila dobra odločitev. Pice so bile ogromne in okusne, postrežba hitra, cene pa zelo ugodne. Za dve pici velikanki, 0,5 l pivo in 3 dl vina, sva plačala 20 € (skupaj s pogrinjkom). Po okusni pici je bil na vrsti odhod proti apartmaju ter pijača v centru mesta.

6. DAN (23. 9. 18 – POZZO DI SANTA CRISTINA, BOSA, ALGHERO IN PLAŽI SPIAGGIA DEL LIDO TER SPIAGGIA DELLE BOMBARDE)

Odhod iz Oristana ter vožnja proti severu – proti Sassariju.

• Prva postanka je bila PARCO ARCHEOLOGICO – eno izmed številnih ostankov nuraške kulture. Povsod po Sardiniji lahko srečamo skrivnostne nurage, kamnite stavbe izpred 3000 let, ki so na nek način simbol otoka. Vstopnina: 5 €/osebo. Sicer zanimiv sprehod, vendar ogleduješ si bolj kot ne kamne. Nekaj posebnega je bil vhod v Pozzo di Santa Cristina, vendar je bilo precej težko priti noter, zaradi številnih turistov.

• V nadaljevanju je sledila vožnja proti mestu BOSA, ki so ga ustanovili Feničani ter povzpenjanje do grada Malaspina. Bosa je znana po kamnitem mostu Ponte Vecchio, gradu Malaspina (vstopnina: 4 €/osebo), čudovitih ulicah, barvitih stavbah in edini plovni reki na Sardiniji – Fiume Temo. Raziskovala sva starodavne, barvite ulice ter se povzpela na grad, s katerega sva imela občudovanja vreden razgled. Kljub lepoti mesta, so ulice bile prazne in mirne, saj sva na žalost Boso obiskala v nedeljo. Priporočam obisk med tednom, saj sem prepričana, da je mesto veliko bolj živahno in prijetno.

• Ker sva brala, da je ALGHERO najlepše mesto na Sardiniji, sva ga seveda morala obiskati. Od Bose do Alghera sva se vozila ob obali – priporočam, saj je razgled ob vožnji zelo lep. Mestno jedro Alghera je bilo prav zares čudovito. Luštne, stare ulice polne številnih kavarn. V eno izmed kavarnic sva se usedla ter naročila standardno pijačo najinega dopustovanja – pivo ter cocktail. Med uživanjem v pijači sva opazovala izraze ljudi, ki so se sprehajali po ulicah. Mesto jedro je bilo res lepo, toda isto ne morem reči za mestno plažo. Plaža DEL LIDO je bila umazana, nenehno pa je smrdelo po amonijaku, mogoče zaradi bližnjega pristanišča. Vonj je bil neznosen, zato sva se zelo hitro odpravila proti plaži DELLE BOMBARDE, ki je ena redkih skalnatih plaž, ki sva jo v enajstdnevnem popotovanju srečala.

• Iz prijetnega Alghera sva se odpravila proti bližnjem Sassariju. Vmes sva se večkrat zgubila, naj ne omenjam tega, da je parkinga v centru mesta skoraj nemogoče najti. Parkirala sva zraven univerze. Sreča je bila ta, da je parking po 21.00 bil zastonj, tako da sva plačevala le kake 3 h dopoldne, preden sva se odpravila na izlete. Apartma sva imela v strogem centru mesta. SASSARI naju ni ravno prepričal, že zaradi gneče, pomanjkanja parkingov ter občutka nevarnosti. Tudi, ko sva šla na večerni sprehod, se nisva počutila niti najmanj varno. Ulice so ozke, temačne, zvečer je na njih zelo malo ljudi. Oba večera sva bila že zelo zgodaj v postelji, saj nama sprehodi po Sassariju niso bili ravno v užitek. Čez dan sva čas raje izkoristila za raziskovanje bližnjih atrakcij kot za spoznavanje mesta.

7. DAN (24. 9. 18 – NEPTUNOVA JAMA, POVZPENJANJE PROTI GROTTA DEI VASI ROTTI, SPIAGGIA LA PELOSA)

• Prispela sva do NEPTUNOVE JAME, ki pa je bila ta dan na žalost zaprta, zaradi slabega vremena (močen veter). Kljub temu je bil omogočen panoramski ogled (3,5 €/osebo), in sicer hoja po stopnicah navzdol do vhoda v jamo. Razgled je bil prekrasen, hoja navzgor po stopnicah pa nekoliko manj, saj jih je bilo okrog 650. Zelo priporočam.

• Po panoramskem razgledu sva se ustavila na še eni razgledni točki, nato pa odšla v bližnji hribček, proti JAMI VASI ROTTI, ki nam je ponudil zelo lep razgled na celoten zaliv. Jame sicer nisva dosegla, saj takrat še nisva vedela, da se jama tam sploh nahaja.

• Prišel je čas, da se obišče znamenita plaža LA PELOSA na severu otoka. Parking tik ob plaži je stal okrog 5 € za cca. 3h. La Pelosa je ena redkih plaž, ki v živo res zgleda tako lepo kot na slikah. Menim, da je prav zares najlepša plaža na celotnem otoku. Zanimivost je ta, da ležanje na brisačah ni dovoljeno, zaradi odnašanja mivke. Ležiš lahko le na posebnih lesenih podlagah, ki jih dobiš pri trgovcih ob cesti ali pa kar na tleh. Odločila sva se za drugo varianto, saj je celotno potovanje bilo bolj low budget 🙂 Pihalo je zelo, mivko je odnašalo v oči in usta, kar je odgnalo precej obiskovalcev, vendar je bil obisk plaže La Pelosa res poseben, tudi zaradi tega, ker sva imela odlično družbo iz Slovenije (Jerneja in Matic), tokrat drugo kot v Cagliariju.

8. DAN (25. 9. 18 – CASTELSARDO, ISOLA ROSSA, CAPO TESTA, OLBIA)

Po dveh nočeh v Sassariju, naju je pot vodila proti Olbiji. Bila sva namreč skoraj na polovici začrtane poti. Najin cilj je bil obkrožiti celoten otok, kar nama je uspelo, vendar sva vzhodni del otoka nekoliko manj raziskala.

• Med vožnjo do Olbie, sva naredila več postankov. Prvi je bil kar v mestu CASTELSARDO. Na grad se nisva povzpenjala, saj naju je celotno mesto spominjalo na mesto Bosa. Naredila sva par slik, nato pa si mesto na hitro ogledala le med vožnjo.

• Naslednji postanek sva naredila na plaži ISOLA ROSSA. Zelo lepa, čista plaža, vendar nama vreme ni bilo naklonjeno, zato sva pot nadaljevala naprej do najbolj severnega dela Sardinije – rta Capo Testa.

• CAPO TESTA slovi po ogromnih, nenavadno oblikovanih, granitnih skalah in naju je prav zagotovo navdušil. K oblikovanju skal so pripomogli veter, sonce, morje in dež. Plezanje in skakanje po ogromnih skalah je bila prava športna aktivnost ter popestritev dneva. V bližini se je nahajal tudi svetilnik ter najbolj severna razgledna točka, do katere so vodile nekoliko nevarne stopnice (brez ograje). Hoja po stopnicah do pozidanih ostankov ne bi bila toliko nelagodna, če ne bi tako močno pihalo. Z razgledne točke se je v daljavi razprostirala Korzika. Želela sva obiskati še Mesečevo dolino (Valle della Luna), vendar jo nisva takoj našla, čas pa naju je kar preganjal, zato sva se odpravila proti Olbiji.

• Po tem, ko sva se nastanila v Olbiji, sva se sprehodila do centra mesta, ki je bilo oddaljeno 15 min od nastanitve. Večer sva zaključila ob okusni pizzi in slastni tortici, v prijetnem baru KKult, na glavni ulici Corso Umberto I.

9. DAN (26. 9. 18 – OLBIA)

Ker je bil tempo zadnjih pet dni precej hiter (veliko vožnje in obiskanih znamenitosti je bilo za nama) in ker nama je bila Olbia všeč, sva se odločila, da bova cel dan preživela kar v Olbiji.

• Olbio so odkrili Kartažani v 5. st. pr.n.št, ime Olbia pa pomeni srečno mesto.

• Po zasluženem, dolgem spancu, sva se odpravila v center. Sprehodila sva se po mestu, spila kavico oz. dve (Caffe Cossino) ter uživala v opazovanju mimoidočih. Kasneje sta nama se pridružila še Jerneja in Matic (družba z La Pelose) in smo kakšni dve uri klepetali in uživali na sončku v baru Mary, lociranem na glavni ulici. Zraven pijače smo dobili še okusne prigrizke, kar je bilo res lepo presenečenje. Večer se je končal ob filmu.

10. DAN (27. 9. 18 – SAN TEODORO IN SPIAGGIA LA CINTA, CASCATA RIO PITRISCONI, GAIRO VECCHIA, JERZU)

Pot naju je vodila znova proti jugu otoka v majhno mestece Jerzu, kjer sva preživela še zadnjo noč, vendar naju je pred prihodom v Jerzu čakalo še nekaj dogodivščin.

• Ustavila sva se na eni izmed lepših plaž, LA CINTA v SAN TEODORU, na kateri sva ostala nekaj ur. Vreme je bilo lepo, zato sva se kopala in borila z močnimi valovi. Med poležavanjem na plaži, nam je vsaj 20 Afričanov ponudilo razne brisače, selfie sticke, igrače, torbice, zapestnice, ogrlice … To se ni zgodilo le na tej plaži, ampak je kar stalna praksa na vseh večjih plažah na Sardiniji. Ker sem želela domov odnesti vsaj nekaj z Sardinije, sem kupila ogromno brisačo z motivom mandale. Za ceno sva se seveda pogajala – znižal jo je z 20 € na 12 €.

• Po večurnem kopanju, sva pot nadaljevala k znamenitosti CASCATA RIO PITRISCONI v bližini mesta San Teodoro. Vozila sva se visoko v hribe, in sicer po zelo slabi makadamski cesti, vendar se je celotna pot splačala, saj sva prišla na območje neokrnjene narave. Sprehodila sva se do potočka, kjer se je Dominik celo kopal, kljub temu, da je bila voda ledena (brrrrrr). Čez nekaj časa se je prikazal par, ki je prečkal potok in se sprehodil navzdol ob potoku. Odločila sva se, da jima slediva, kar pa je bila dobra odločitev. Prispela sva do majhnega naravnega bazenčka, potok pa je svojo pot nadaljeval globoko v prepad. Razgled je bil resnično čudovit, zrak je bil svež, občutek sedenja nad prepadom pa neverjeten. Znamenitost je bila odročna, tako da jo je bilo težko najti, pot je bila res zelo slaba, vendar je bilo doživetje nepozabno.

• Tudi pot do Jerzuja je trajala kar precej časa, ravno tako pa je bila doživetje po svoje. Peljala sva se mimo Nacionalnega parka in se povzpenjala na vse višjo nadmorsko višino. Prispela sva v zelo visoke hribe, bencina pa nam je že počasi primanjkovalo. Rezerva se je vžgala, ravno v hribih, zato je bila naslednja misija iskanje bencinske črpalke.

• Zanimivost: Če sam natočiš bencin, je cena kar za 20 centov/L manjša, kot če ti ga natoči uslužbenec.

• Med iskanjem bencinske črpalke sva se peljala tudi mimo zapuščenega mesta GAIRO VECCHIA, ki je na nek način mesto duhov. Ljudje so mesto zapustili zaradi številnih poplav in plazov.

• Prispela sva v JERZU in tam končno našla bencinsko črpalko, nato pa poiskala še najin apartma, ki je bil precej lep, plačala pa sva le 20 € za eno noč. Mestece se je nahajalo v hribih, zato je bil zrak zelo mrzel. Ker je bilo mesto zvečer, ko sva prispela, zelo pusto, sva se odločila, da narediva samo kratek sprehod. Sprehod se je prelevil v prijetno druženje z domačini v majhnem baru, v katerem sva obtičala naslednjih 5 ur. Sporazumevanje je bilo na trenutke ne mogoče, vendar smo si pomagali s prevajalniki na mobilnih telefonih. Vsi so bili zelo prijazni, gostoljubni, niso nam dovolili, da kupimo pijačo, ker so želeli lepo poskrbeti za svoja “gosta”. Dopust se je zagotovo zaključil v prijetni družbi.

11. DAN (27. 9. 18 – JERZU, LETALIŠČE CAGLIARI)

Potovalke so bile že spakirane, kavica spita, stanovanje pospravljeno, zato sva odrinila nazaj proti Cagliariju na letališče. Vrnitev najetega avta je potekala brez problemov. Čakanje na let je bilo precej dolgo, tik pred letom pa sva ugotovila, da na eni izmed kart piše, da bo sedež dodeljen na letalu. To naju je precej ustrašilo, vendar sva težavo uspela rešiti. Let je zamujal več kot 1 h, toda kljub temu sva ujela Nomago avtobus iz Trevisa.

Celotno potovanje je potekalo brez večjihzapletov. Ogromno sva videla, spoznala kar nekaj novih ljudi, uživala na plaži, poskusila okusno hrano in pijačo. Sardinija je res čudovit otok prijaznih ljudi. Vsak je bil pripravljen nesebično pomagati ob težavah. Kljub slabem znanju angleškega jezika, so prebivalci Sardinije komunikativni, prijazni do turistov, energični. Zagotovo priporočam obisk tega rajskega otoka.